Skip directly to content

MNENJA STROKOVNJAKOV

Franc Strle

Prof. dr. Franc Strle, dr. med., Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana

Klopni meningoencefalitis (KME) je huda akutna virusna bolezen osrednjega živčevja.

»Vnetja osrednjega živčevja se običajno kažejo z vročino, glavobolom in bruhanjem. Nekateri bolniki imajo tudi motnje zavesti, težave z zbranostjo, ohromitve mišic in tresenje mišic. Meningitis ali vnetje možganskih open se namreč kaže z vročino, glavobolom in bruhanjem, če ima bolnik vneto tudi možganovino, so prisotne še motnje zavesti, zbranosti, bolniku pa se pogosto tresejo tudi roke ali jezik.«

Bolezen lahko poteka v dveh fazah, kako si sledita? 

»Pri dveh tretjinah bolnikov bolezen res  poteka tako. Sprva se pojavijo glavobol, vročina, utrujenost in slabo počutje, ki navadno trajajo teden dni. Potem se stanje umiri in bolnik navidezno okreva. Po prostem intervalu, po tednu ali več, se bolezen ponovi v hujši obliki. Bolnike pestijo visoka vročina, hud glavobol, bruhanje, pri nekaterih se lahko pojavijo tudi znaki prizadetosti možganovine, kar se kaže s težavami s spominom, zbranostjo, motnjami zavesti, pogosto se bolniki tudi tresejo. Pri 5-10 % bolnikov pride do ohromitev.«

Kako se lahko okužimo, in ali se prenos virusa zgodi neposredno po vbodu klopa?  

»Čeprav skoraj celotna država velja za endemsko področje, je v Sloveniji z virusom KME okuženih manj kot 1 % klopov. Se pa virus KME nahaja v slinavkah, zato lahko do prenosa virusa pride kmalu po vbodu klopa.  Čim dlje časa je klop prisesan, več možnosti je, da nas bo okužil. Okužb je sicer mnogo več kot bolezni. Večina okužb je namreč brezsimptomnih. To pomeni, da večina ljudi, ki jih je vbodel z virusom KME okužen klop, ne zboli, razvijejo se le protitelesa. Bolezen se razvije le pri 10-15 % okuženih ljudi. Bolezenski znaki se pojavijo nekaj dni po vbodu klopa. Druga možnost prenosa je uživanje  okuženega kozjega, lahko tudi kravjega mleka ali mlečnih izdelkov, ki niso termično obdelani. Na takšno okužbo v praksi posumimo, kadar v družini skoraj sočasno zboli več kot en član.«  

Kakšne so posledice KME?

»Vročina navadno izzveni v tednu dni. Večina bolnikov običajno okreva v enem mesecu, jim pa svetujemo, da se še nekaj časa izogibajo soncu in ne uživajo alkohola. Dobro tretjino bolnikov pa pesti postencefalitisni sindrom, ki se pogosteje razvije pri starejših bolnikih in pri tistih, ki so  imeli težjo obliko akutne bolezni. Kaže se z glavobolom, utrujenostjo, slabim počutjem, tresenjem, slabšim sluhom, motnjami ravnotežja in težavami z zbranostjo. Pogosto bolniki nimajo česa pokazati, kakovost njihovih življenj pa je močno okrnjena. Pri okoli 5 % bolnikov  ostanejo trajne ohromitve, slab odstotek pa jih v akutnem obdobju bolezni umre. Ti podatki veljajo za  evropski prostor, kjer bolezen povzroča evropski podtip virusa, medtem ko sibirski in zlasti daljnovzhodni podtip povzročata težjo obliko bolezni, več smrti, ohromitev in drugih posledic. Za evropski podtip virusa je značilno še, da pri otrocih povzroča bolj blago obliko bolezni, manj posledic in manj trajnih ohromitev kot pri odraslih.«

Bolnikom veliko težav povzročajo tudi socialne posledice.

»Bolniki na našo kliniko pridejo običajno v drugi fazi bolezni in v bolnišnici preživijo v povprečju en teden, potem pa  potrebujejo  vsaj še tri tedne okrevanja na domu. Za večino je to dovolj, tretjina bolnikov pa potrebuje daljše okrevanje, zato so dela nezmožni dalj časa. Lokalizacija ohromitev, ki so pogosto trajne, je odvisna od tega, kateri del živčevja je prizadet; največkrat je prizadeto ramensko ali kolčno mišičje. Bolezen lahko močno prizadene način in kakovost življenja. Mnogi bolniki z ohromitvami ga morajo povsem spremeniti, še posebej bolniki, s prizadetimi dihalnimi mišicami, ki vse življenje potrebujejo dihalni aparat. Takšne posledice bolezni življenja ne obrnejo na glavo le bolniku, temveč tudi njegovi okolici, predvsem družini. Nekatere takšna preizkušnja še bolj poveže, drugi pa novih življenjskih okoliščin in skrbi za takega bolnika ne zmorejo.«

Prof. dr. Franc Strle, dr. med., Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana
Milica Lukić, dr. med., spec. infektologije in intenzivne medicine z Oddelka za intenzivno terapijo Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC Ljubljana

Milica Lukić

Milica Lukić, dr. med., spec. infektologije in intenzivne medicine z Oddelka za intenzivno terapijo Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC Ljubljana

Na Oddelku za intenzivno terapijo Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v UKC Ljubljana vsako leto zdravijo od 5 do 10  bolnikov s hudo obliko klopnega meningoencefalitisa (KME). Ti bolniki imajo hujše motnje zavesti do kome, možgansko oteklino, pogosto pa tudi ohromitve dihalnih mišic ali drugih mišičnih skupin.

Zdravila za KME ne poznamo, ukrepi so namenjeni podpornemu zdravljenju.

»Prav zato, ker zdravila proti virusu KME nimamo, lahko zaenkrat bolnikom ponudimo le podporno oziroma simptomatsko zdravljenje. To pomeni, da je zdravljenje usmerjeno k zdravljenju simptomov, ki so posledica okužbe. Osnovno podporno zdravljenje obsega uravnavanje tekočinskih potreb in elektrolitov ter protibolečinsko zdravljenje, pri huje prizadetih bolnikih pa zdravimo tudi možgansko oteklino ter nudimo podporo življenjskim funkcijam, kar vključuje tudi umetno predihavanje.«

Kako  poteka obravnava bolnika s KME na Oddelku za intenzivno terapijo?

»Na oddelek za intenzivno terapijo sprejmemo bolnike, ki imajo hujše motnje zavesti ter tiste, pri katerih je prišlo do ohromitve mišic. Pri teh bolnikih neprekinjeno spremljamo osnovne življenjske funkcije, zaradi hude motnje zavesti ali zaradi ohromitve dihalnih mišic pa potrebujejo dihalno podporo z umetnim predihavanjem. To pomeni, da bolnike uspavamo, intubiramo in umetno predihavamo do izboljšanja stanja. Poleg tega izvajamo ukrepe za zdravljenje možganske otekline, skrbimo za ustrezno tekočinsko in protibolečinsko zdravljenje, prehrano in preprečevanje bolnišničnih okužb. V kolikor se le-te pojavijo, jih ustrezno zdravimo. Ko ocenimo, da se bolnikovo stanje izboljšuje, pričnemo z odvajanjem od dihalnega aparata in fizioterapijo.«

Katerim bolnišničnim okužbam so pogosteje izpostavljeni bolniki v intenzivni enoti?

»Najpogostejše bolnišnične okužbe v enoti intenzivne terapije so pljučnica zaradi umetnega predihavanja, okužbe sečil in okužbe žilnih katetrov. Kritično bolni so bolj dovzetni za bolnišnične okužbe, saj imajo zaradi  različnih razlogov prekinjene naravne pregrade, kot so koža in sluznice, ki nas v normalnih razmerah varujejo pred vdorom mikroorganizmov v telo. Bolnišnične okužbe podaljšujejo čas zdravljenja, neposredno pa vplivajo tudi na višjo smrtnost.«

Kako dolgo traja zdravljenje in okrevanje po okužbi s KME?

»Če gre za blago obliko bolezni, je običajno potrebno 7 do 10 dnevno zdravljenje na bolnišničnem oddelku. Pri bolnikih, ki se zdravijo na oddelku za intenzivno terapijo, traja zdravljenje pogosto več tednov do več mesecev, čemur sledi dolgotrajna rehabilitacija. Ta vključuje intenzivno fizioterapijo, katere cilj je bolniku čim bolj povrniti gibalne sposobnostiin dihalno funkcijo. Res pa je, da se tovrstne ohromitve razmeroma slabo popravljajo, zato je invalidnost pri večini bolnikov trajna. Kadar gre za trajno ohromitev dihalnih mišic, so bolniki vezani na dihalni aparat vse življenje. Čeprav je hujši potek bolezni značilnejši za starejše bolnike, smo pri nas zdravili tudi mlajšega bolnika, ki je zaradi zapletov bolezni umrl. Smrtnost zaradi KME je v našem okolju okoli 1 %. Mnogo pogostejše so dolgoročne posledice, ki bolnika močno omejujejo v vsakdanjem življenju. Nekatere so prehodne, druge, kot omenjene ohromitve, so lahko doživljenjske. Med pogostejšimi posledicami je postencefalitisni sindrom, ki se kaže kot glavobol, kronična utrujenost, motnje zbranosti, slabše obvladovanje stresnih situacij, tresenje. S takimi težavami se namreč spopada več kot tretjina bolnikov po prebolelem KME.«

Kako se z dolgotrajnim in napornim zdravljenjem bolnikov soočajo njihovi bližnji?   

»Svojci vseh bolnikov, ki se zdravijo na oddelkih intenzivne terapije, so v hudi stiski, saj se soočajo z veliko negotovostjo in strahom. Pri bolnikih s KME je zdravljenje na oddelku intenzivne terapije dolgotrajno, spremljajo ga lahko številni zapleti, bolezen pušča posledice. Svojci najpogosteje sprašujejo, kako dolgo bo bolezen trajala, kakšne bodo posledice bolezni. Žal odgovorov na ta vprašanja v zgodnjem poteku bolezni nimamo, saj napovedni dejavniki, na podlagi katerih bi lahko vedeli kako se bo bolezen iztekla, niso znani. Najdaljši čas zdravljenja bolnika s KME na našem oddelku je bil 8 mesecev. Tudi rehabilitacija po takem zdravljenju je praviloma dolgotrajna, njena uspešnost pa negotova.«